Reševanje roja v snežnem metežu
6. aprila 2021 je v Ljubljani (in v širši regiji) prvo belo cvetje prekril nepričakovan snežni metež, še bolj nepričakovan pa je bil jutranji klic na pomoč: roj v snegu!
Na zelenici ob križišču ulic Parmova in Bežigrad v istoimenski ljubljanski četrti se je na majhnem lovorikovcu nizko pri tleh sredi ujme znašel čebelji roj. Ta roj (na sliki spodaj levo) je po pripovedovanju prič izletel dan prej, v toplem in sončnem vremenu, vendar si ni pravočasno našel ustreznega nadomestnega zatočišča oziroma novega bivališča, naslednje jutro pa sta ga presenetila sneg in mraz …
V tej četrti vsako pomlad ogrebem kak roj in vem za nekaj starejših objektov, ki tako rekoč stalno pod fasadami, v zračnikih oziroma medetažnih izolacijskih prostorih gostijo čebelje družine. Prebivalci za to pogosto niti ne vedo, opazijo jih le v času rojenja, ko se jih naenkrat pojavi in zbere velika skupina. Začetek aprila je vseeno nenavadno zgoden termin za rojenje, tako da predvidevam, da je čebelji družini po samostojni prezimitvi v omenjenih okoliščinah pač malo prej zmanjkalo prostora, ob ugodnem razvoju v nepričakovano topli zgodnji pomladi 2021.
Reševanje roja sredi snežnega meteža je bilo milo rečeno neprijetno, vendar so bile čebele zelo kooperativne – mokre in prezeble so se trdno stiskale v gručo in ob vejico, tako da jih je bilo mogoče skoraj z eno potezo spraviti v improvizirano prenosno posodo, zaradi mraza in sneženja pa nas niso obletavale in zaščitna oprema niti ni bila potrebna. Še kako prav pa je prišla pomoč bližnjega stanovalca – ta je tudi posnel prve fotografije – z dežnikom (hvala, Gregor!). Samega postopka (žal) nisem fotodokumentiral, ker sem želel čebele preprosto čim prej in s čim manj zapleti rešiti iz snega.
Posnetek z lokacije in podroben pregled nekaj dni kasneje kaže, da je na licu mesta ostalo manj kot ducat čebel, ki jih pomrzlih ni bilo mogoče rešiti, na listih lovorikovca in še bolj pod njimi pa se vidijo tudi prvi nastavki njihove gradnje satja (bele pegice).
Čebele v prenosni posodi so šle zaprte za tri dni na suho in toplo, da se ogrejejo in posušijo. Priznam, da v njihovo preživetje niti sam nisem brezpogojno verjel, vendar mi je upanje dajalo njihovo občasno tiho brnenje. Tridnevna karantena je bila nujna tudi zato, ker je šlo za roj neznanega izvora – v tem času so čebele pojedle vse zaloge hrane, ki so jo vzele s sabo, in bi lahko bila vir širjenja bolezni. Da, čebele so simbol zdravja, vendar se žal tudi same spopadajo z določenimi (tudi zelo resnimi) boleznimi.
Čebelji roj sem po treh dneh prenesel na stojišče in ga presul v manjši panjič na prazne satnice, ga obilno založil s hrano (sladkornim sirupom in pogačo) ter po vsem – obojestranskem – stresu pustil čisto pri miru. Njihovo preživetje je bilo še vedno pod vprašajem. Je matica ostala nepoškodovana? V kakšni kondiciji je skupnost? Koliko sta jim škodovala mraz in vlaga? No, zdaj so bile bile vsaj na suhem in varnem. Prvi pozitiven znak je bil, ko so ob izletu nekaj dni pozneje v panj začele prinašati cvetni prah na zadnjih nožicah. Še naprej sem jih seveda tudi zalagal s hrano.
Ob prvem hitrem pregledu panja je bilo videti, da so čebele povsem mirne pri svojem delu, da že na polno zasedajo osrednje ulice, po frekvenci njihovega zvoka (čisto tihem brnenju) pa je bilo moč sklepati, da jim nič ne manjka oziroma da je matica prisotna in skupnost, ki pridno konzumira ponujeno hrano, lahko v polnosti opravlja svoje delo. Vseh odgovorov tak hiter pogled sicer ne omogoči, a je vseeno zbujal optimizem.
Prvi resnejši pregled panja sem izvedel na sončen dan po približno desetih dneh in takoj videl, da je roj zgradil že skoraj vseh sedem satov, prisotnih pa je bilo že veliko jajčec in ličink ali žerk, kar je pomenilo, da matica v optimalnih pogojih zalega s polno paro. Kar odleglo mi je – reševalna akcija je uspela, življenje čebelje družine se bo kot vse kaže uspešno nadaljevalo!
Po kakšnih dveh tednih so po nadaljnjih pospeških z dodajanjem hrane ter pritokom cvetnega prahu iz narave čebele zgradile vse satje in napolnile vse razpoložljive ulice panjiča, nekaj satov pa je skoraj od roba do roba prekrivala lepo zvezna površina pokrite zalege.
Kmalu bo torej na plano pokukala nova generacija potomk te matice in roj bo pridobil na tisoče novih delavk, vendar se bo to zgodilo že v novem, večjem panju, kjer bo imela čebelja družina, rešena iz snežnega meteža, še boljše možnosti za svoj nadaljnji razvoj ...
Skratka, “snow swarm” zgodbo smo z nekaj truda popeljali k srečnemu koncu. S čebelarskim pozdravom: naj medi!
Gorazd Trušnovec
p.s. Če menite, da opravljamo dobro delo, lahko aktivnosti društva Urbani čebelar podprete tudi z donacijo dela dohodnine, kar vas nič ne stane – v letošnjem letu lahko z nekaj kliki to storite do konca meseca maja.