Častni član društva Urbani čebelar Franc Šivic je pred kratkim izdal avtobiografsko knjigo Moje življenje s čebelami. Za pokušino objavljamo odlomek – o panjih tik ob ljubljanskem Tromostovju.

—————————

Sedež društva kakor tudi Zveze čebelarskih društev Slovenije, danes se imenuje Čebelarska zveza Slovenije, je bil na Miklošičevi cesti, kjer je zdaj lepo urejena trgovina Medexa. V pisarni je bilo tisto popoldne kar precej čebelarjev, med njimi pa je izstopal strejši gospod z markantno prisekano bradico in nagajivimi očmi. Ko me je zagledal, se mi je približal, mi ponudil roko in dejal: “Vidim, da smo dobili novega mladega člana. Na žalost smo tu pretežno stari čebelarji, ker mlade čebele ne zanimajo in ko bomo mi pomrli, ne bo več naše organizacije. Joj oprostite, pozabil sem se predstaviti! Jaz sem Tone Verbič. Čebelnjak imam na Rožniku, nekaj panjev pa sem postavil tudi na balkon svojega stanovanja v drugem nadstropju Filipovega dvorca, nasproti Tromostovja.

Veste, moje čebele letijo po med kar s kanglicami na ljubljansko tržnico”.

Tone Verbič je bil prvi pomembnejši človek iz vodstva osrednje slovenske čebelarske organizacije, ki sem ga tisti dan spoznal. Kasneje sem ga pogosto srečeval na raznih predavanjih, občnih zborih, proslavah, skratka bil je nepogrešljiv na vsakem pomebnejšem čebelarskem dogodku v Ljubljani.

 

Čez kakšni dve leti je ob neki priložnosti spet prišel do mene in mi dejal: “Vi ste perspektiven kader, kakršnega bo naša organizacija v prihodnosti krvavo potrebovala. Veste, jaz sem član skupine imenitnih ljubljanskih čebelarjev, intelektualcev, ki se vsak mesec enkrat, poleti pa dvakrat zbere v posebni sobici hotela Union na debatnem večeru. Na zadnjem srečanju smo enoglasno sklenili, da vas povabimo v našo druščino. Sprejmete naše povabilo?”

No, prvi hip mi je bilo nerodno, da bi se jaz kot gimnazijec družil s tako gospodo, po drugi strani pa me je mikalo, da bi čim več zanimivega in koristnega slišal iz ust najbolj izobrabraženih slovenskih čebelarskih strokovnjakov. Škoda bi bilo izpustiti takšno priložnost, morda jo ne bo nikoli več, sem razmišljal.

In sem povabilo sprejel.

Na prvem srečanju so se mi moji novi tovariši vsi po vrsti predstavili, čeprav sem večino njih že poznal. Tu sta bila brata prof. Edi in prof. dr. Jure Senegačnik, oba znana predavatelja, prof. Vlado Rojec, urednik Slovenkega čebelarja, prof. Slavko Raić, predavatelj in pisec, Avgust Bukovec, starosta slovenskih čebelarjev in urednik naše strokovne revije med obema vojnama, Lojze Babnik iz Šiške, odličen čebelar praktik in priljubljen predavatelj, Valentin Benedičič, kasnejši dolgoletni predsednik Čebelarske zveze Slovenije in začetnik gradnje čebelarskega centra Slovenije, da omenim samo nekatere med njimi.

Srečanja s temi ljudmi v hotelu Union so bila zame nepozabna. Spominjam se, da so nam stregli natakarji v črnih frakih in z belimi rokavicami. Po vsakem sestanku so bili nagrajeni z lepo napitnino.

Pogovori so se vrteli seveda največ okoli čebel in čebelarjenja, venda so prišle na vrsto tudi druge teme, na primer o politiki, kulturi in o gospodarstvu. Jaz sem vlekel vase njihove besede kakor suha goba vodo. Za mene je bila to prava šola življenja, kajti znanja, ki sem ga dobil v njihovi družbi, mi nista mogla dati niti gimnazija niti univerza. Kadar so bile na vrsti kakšne kočljive politične teme, so me moji prijatelji ob koncu debate, ko smo že zapuščali hotel, prijazno opozorili: “O tem, kar si danes slišal, se zunaj ne govori!”

Prvi čebelnjak je Franc Šivic postavil leta 1959 za Bežigradom; foto: osebni arhiv F.Š.

Niso pa bile na debatnem programu samo resne stvari. Zlasti vedno dobro razpoloženi Tone Verbič je včasih stresal takšne šale, da smo pokali od smeha. V spominu mi je ostal njegov doživljaj še iz časov, ko je skupaj s prijatelji po železnici prevažal čebele na akacijevo pašo v Vojvodino. Nekoč so prišli v neko vas blizu Subotice, se tam utaborili in sklenili, da ostanejo na pasišču, dokler bo akacija medila. Ljudje so bili zvedavi in so jih hodili gledati, najbolj pa se jim je zdel zanimiv Tone. Zlasti ženskam. Pa se odločijo tri med njimi, pridejo do Toneta in ga vprašajo: “Oprostite gospod, a ste vi pop?” Njegova spodaj ravno pristrižena brada je bila podobna bradam, kakršne običajno nosijo pravoslavni duhovniki (popi). “Ne, nisem pop,” se je branil Tone, toda ženske se niso pustile kar tako hitro odgnati.

“Ne bojte se gospod, saj vas ne bomo prijavile. Veste, našega popa so oblasti zaprle in zdaj smo že eno leto brez njega. Me pa bi se rade spovedale.”

Po dolgem moledovanju se je slovenski “pop” le omehčal, šel z njimi pod večer, ko ni bilo več dela s čebelami, v cerkev in jih tam spovedoval. Ker se je vsaki ženski temeljito posvetil, je moral spovedovati tudi drugi in tretji dan, potem pa so prišle še ženske iz sosednjih vasi in spovedovanje se je vleklo in vleklo. V zahvalo so nato prinašale pečene race, kolače, kruh in vino, da so naši čebelarji tiste dobrote komaj uspeli sproti pojesti in popiti.

Na povratku z vlakom domov je Tone na vprašanje radovednih tovarišev, kako se je počutil v vlogi spovednika, povedal:

“No, ker so me zanimali predvsem grehi iz njihovega intimnega življenja, sem pač izkoristil edinstveno priložnost in počasi vlekel iz njih skrivnosti, ki jih verjetno ne bi nikomur drugemu zaupale. Če bi se kdaj lotil pisanja kakšne psihološke knjige, bi zanjo uporabil vse tisto, kar sem izvedel v tisti spovednici in knjiga bi gotovo postala uspešnica.”

Tone Verbič ni bil ne predavatelj in ne pisec strokovnih člankov ali čebelarskih knjig, bil pa je duša in organizator skoraj vseh pomembnejših dogodkov v okviru ljubljanskega čebelarskega društva. Pred vojno je imel v pritličju Filipovega dvorca bogato založeno trgovino z delikatesami. Zaradi poštenosti, ustrežljivosti in prefinjenega čuta za socialno pravičnost so ga njegovi stanovski tovariši izvolili za predsednika predvojne jugoslovanske trgovske organizacije, postal pa je celo ekskluzivni dobavitelj delikates in kolonialnega blaga za kraljevi dvor v Beogradu.

Ker so mu po vojni trgovino nacionalizirali in je imel zato več prostega časa, se je posvetil čebelam in čebelarski organizaciji. Slednja mu je postala družina. Svojih otrok ni imel in tudi žena mu je kmalu umrla. Sedež čebelarske zveze je bil takrat na Cankarjevi ulici, komaj kakšnih 250 metrov oddaljen od njegovega doma v Filipovem dvorcu. Vsak jutro je prišel v pisarno v drugem nadstropju, se pozanimal, kaj je novega, poklepetal z naključnimi obis­kovalci, prelistal kakšno čebelarsko revijo in se nato za­dovoljen vrnil domov. Ko je imel že skoraj 90 let let in ga noge niso več ubogale, je še vedno vztrajno pri­hajal, čeprav je proti koncu za tisto kratko pot potreboval debelo uro.

Potem pa ga ni bilo več. Tajnik Walas mi je nekega dne povedal, da je v domu za ostarele na Taboru in da bi bilo dobro, če bi ga šel obiskat. Res sem šel in ga našel negibnega v postelji. Prvi hip sem mislil, da je že umrl. Ko pa sem ga malo potresel in povedal, kdo sem, je nenadoma oživel, se nekoliko dvignil, me prijel za roke in dejal: “Joj, vi ste! Hvala Bogu, da ste prišli! Glejte tole vam želim položiti na srce: čuvajte to našo čebelarsko organizacijo. To­likokrat so jo že napadali, jo hoteli uničiti, jo razpustiti ali kam priključiti, pa nam jo je vedno uspelo ohraniti. Jaz bom kmalu odšel, vi mladi pa ostajate. Obljubite mi in prisezite, da jo boste čuvali.” Solze so mu tekle po licih, ko je to govoril in tudi meni so se ovlažile oči.

Ko sem mu sloves­no obljubil, da naše čebelarske zveze ne bo nihče uničil, se je umiril in z nasmeškom na obrazu pomirjen legel nazaj v posteljo. Verjetno so bile to njegove zadnje besede v življenju, saj je umrl še tisto popoldne.

 —————————

Franca Šivica spremljajo čebele od otroštva. Po formalni izobrazbi inženir gozdarstva je doslej objavil dve knjigi, Gozdno medenje in proizvajalci mane (1974) ter Živeti s čebelami (2003), pri različnih publikacijah pa je sodeloval tudi kot soavtor ali urednik. Poskrbel je tudi za strokovni pregled prevodne knjige Več kot med (2019) in je avtor fotografije na njeni naslovnici (tudi sicer je Franc Šivic velik mojster čebelarske fotografije). Že več kot pol stoletja čebelari tudi v Ljubljani in je častni član društva Urbani čebelar.

O avtobiografski knjigi Moje življenje s čebelami je avtor zapisal: “Pred vami je zdaj moja knjiga. Namenjena je vsem čebelarjem, mladim in starim, pa tudi tistim bralcem, ki čebel nimajo. Želim, da bi jo vzeli v roke starši osnovnošolcev in srednješolcev, ki obiskujejo čebelarske krožke. Če bodo nekoč ti učenci čebele vzljubili in jih začeli gojiti, jih bodo morda obvarovale skritih nevarnosti, kakor so nekoč obvarovale mene. In vi, čebelarji začetniki, če bodo čebele v vaše življenje prinesle vsaj del tistega veselja in sreče, kot sem ju bil deležen jaz, bo knjiga opravila svoje poslanstvo.”

Knjigo lahko naročite neposredno pri avtorju, kontakt za naročilo je franc@silvaapis.si, cena pa 20 EUR.