Avstrijski pisatelj, pesnik in dramatik Peter Handke, po materi Slovenec, je letošnji dobitnik Nobelove nagrade za literaturo. Nagrado je v Stockholmu prevzel 10. 12. 2019.

Ob tej slavnostni priložnosti objavljamo prevod prvih nekaj strani njegovega zadnjega romana Tatica sadja (Die Obstdiebin, Frankfurt a. M., Suhrkamp, 2017), v katerem se čisto na začetku ukvarja prav s – čebelami.

 

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *

 

Zgodba se je začela enega tistih poletnih dni, ko te, medtem ko bos hodiš po travi, prvič v letu piči čebela. Vsaj meni se je to od nekdaj dogajalo. Zdaj že vem, da dnevi prvega in pogosto edinega čebeljega pika v letu običajno sovpadajo z razpiranjem cvetov bele detelje, tiste nizkorasle, po kateri se napol skrite pasejo čebele.

Bilo je, in tudi to se je vedno znova ponavljajo, vsekakor nekega zgodnjega, sončnega jutra, a dan še ni bil vroč. Bilo je v začetku avgusta, obstojna modrina se je vzpenjala vse više v nebo. Komaj kje kakšen oblak – če pa je že bil, se je prav kmalu razpustil. Vel je rahel, vzpodbuden veter, kakršen poleti večinoma piha z zahoda, Predstavljal sem si, da ga nekaj žene od Atlantika sem proti Nikogaršnjemu zalivu. Ni bilo rose, ki bi jo veter osušil. Že dober teden ob zgodnjejutranjem prečkanju vrta nisem občutil niti slutnje vlage na bosih podplatih, kaj šele med prsti.

Pravijo, da morajo čebele od svojega pika umreti, ker za razliko od os pri tem izgubijo želo. V vseh predhodnih letih sem, kadarkoli so me pičile – skoraj vedno v boso stopalo –, neredko tudi sam videl, da so preminile, če ne drugače, sem to lahko sklepal na podlagi trizobe harpune, ki je bila čisto majhna, a še kako surovo ostra. Videti je bila, kakor da bi bila izruvana iz sredice čebeljega mesa, držalo se je je še nekaj puhasto-želatinastega, kakor da bi šlo za samo notranjost živali, pred očmi pa se mi je nato prikazalo, kako se je bitje zakrčilo, streslo in potrzavalo, njegova krila pa so počasi hromela.

Toda tega dne, ko me je pičila čebela in se je začela oblikovati moja zgodba o tatici sadja, čebela, ki me je bosega pičila, od tega ni poginila. Čeprav je šlo za čebelo, ki je bila majhna kot grah, puhasta, žametna, odeta v običajne čebelje barve in proge, ta med pikom ni izgubila žela in je jadrno odbrenčala z mesta vboda, ki je bilo takšno, kakršno mora biti – še kako boleče, ona pa se je vedla, kakor da ne bi bilo nič, še več: kakor da bi ji to dejanje vlilo še dodatnih moči.

Meni je bilo prav, da me je pičila, pa ne le zato, ker je čebela preživela. Še druge razloge sem imel. Prvič so, vsaj tako pravijo, čebelji piki menda, spet za razliko od osjih ali sršenjih, zdravilni. Pomagajo proti revmatičnim obolenjem, krepijo krvni obtok ali kakrkoli že – in takšen pik mi bo zdaj, tako sem si domišljal, vsaj začasno poživil moje, iz leta v leto slabše prekrvavljene, brezčutne, skorajda omrtvičene prste na nogah; v duhu podobnih prepričanj in domišljanj sem vedno znova, pa naj sem bil na vrtu v Nikogaršnjem zalivu ali na terasah daljnega posestva v Pikardiji, z golimi rokami trgal cele šope kopriv iz tukajšnjega lehnjaka in tamkajšnjega apnenca.

Pa še iz enega razloga mi je bilo prav, da me je čebela pičila. Njen pik sem razumel kot znamenje. Dobro ali slabo? Ne dobro ne slabo, kaj šele zlohotno – preprosto samo kot znamenje. Pik je bil znamenje, da moram oditi. Čas je, da se odpraviš na pot. Odtrgaj se od vrta in okolice. Podvizaj se. Napočila je ura odhoda.

Sem mar potreboval tovrstno znamenje? Tistega dne, takrat: vsekakor, pa čeprav sem si morda tudi to le domišljal ali izsanjal nekega poletnega dne.

 

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *

 

Izbrani odlomek je začetek romana Tatica sadja (2017) koroškega pisatelja in Nobelovega nagrajenca Petra Handkeja (r. 1942). V tem romanu Handke radikalno upočasni pripoved. Izhaja iz svojega domačega okolja, vrta v predmestju Pariza, ki ga imenuje Nikogaršnji zaliv, kjer se, kakor opisuje prav ta odlomek, ob čebeljem piku zave, da se mora podati na pot. Ta ga na prvih stotih straneh knjige prav počasi vodi do bližnje železniške postaje, pripovedovalec pa hipersenzibilno zaznava vsako malenkost ob poti – npr. opuščene prodajalne, ki pričajo o drugačni preteklosti malega kraja. Med potepanjem z vlakom in peš prvosebni, pogosto avtobiografsko obarvani pripovedovalec (avtobiografski je tudi motiv ozeblin na stopalih) sreča svoj ženski alter ego, dekle, ki ukrade sadež, kar je že skoraj biblični motiv. – Knjiga je s svojim slow motion pripovednim tokom in zajetnim obsegom pravi izziv za bralca, ki mora za ustrezno razumevanje poznati skoraj celoten avtorjev opus. Tega se hudomušno zaveda tudi avtor sam. Svoje živopisano, včasih izzivalno življenje uporablja kot vabo, na katero se ujame radovedni bralec, a njegovo pozornost spretno preusmeri na izpiljeni jezik, na bralčevo (ne)sposobnost osredotočenega zrenja in preizpraševanja vsega, kar se nam zdi samoumevno. Najpogosteje pa nas Peter Handke s podrobnim opisovanjem preusmeri v naravo, zaradi česar so nekateri kritiki že zapisali, da je Peter Handke s svojim dejansko živetim sonaravnim slogom življenja in s svojim pisanjem znanilec neke nove eko-poetike in s tem zopet še kako aktualen v času, ko so podnebne spremembe postale še kako občutne. (AM)

 

Odlomek je s prijaznim dovoljenjem založbe Suhrkamp prevedla Amalija Maček.

Op. ured.: V branje priporočamo tudi Handkejev nagovor ob podelitvi Nobelove nagrade, v katerem pravi, da so prav ritmi in zvočnost slovenskega jezika v njegovi rani mladosti vplivali na to, da je postal pisatelj (zaenkrat le v nemščini ali angleščini).