Čebelarske sezone 2020 je tako ali drugače konec – poletja, dopustov in oddiha pa še zdaleč ne. Predstavljamo pet bralnih priporočil, veljavnih tudi v samoizolaciji ali karanteni …

Markus Imhoof in Klaus-Peter Lieckfeld: Več kot med

Človek in medonosna čebela živita že tisočletja v tesni navezi. A pred nekaj leti so začele krožiti zaskrbljujoče vesti o izginotju čebel, čebelarji in znanstveniki pa ugibajo, zakaj so opraševalci v težavah. Pri čebelah gre namreč za več kot zgolj pridobivanje medu, gre za prehrano sveta in izgube zadevajo vse nas. Brez opraševanja bi bil ogrožen znaten delež globalne proizvodnje prehrambnih izdelkov. Svetovno umiranje čebel je seštevek vsega, kar jim storimo. Umirajo od pesticidov, prekomernega pitanja in zajedavcev, s katerimi se jim brez nas ne bi bilo potrebno boriti. Čebele umirajo zaradi človeka in njegovih poskusov, kako izboljšati popoln sistem.

V knjigi Več kot med: o življenju in preživetju čebel nam avtorja Markus Imhoof in Claus-Peter Lieckfeld predstavljata najmanjše koristne živalice in prikazujeta, kaj ogroža njihovo življenje in kako ljudje širom sveta sobivajo z medonosno čebelo. V ta namen je imel že v istoimenskem dokumentarnem filmu iz leta 2012 glavno besedo človek – med drugim velečebelar, ki vsako leto pretovori na desettisoče čebeljih družin v tovornjakih preko ZDA; družina, ki se ukvarja z vzrejo matic in pošiljanjem le-teh po vsem svetu, trgovka s cvetnim prahom s Kitajske, kjer medtem (že) ročno oprašujejo cvetove jablan, ter drugi. Knjiga Več kot med predstavlja slikovit, strokovno poglobljen in celovit vpogled v ozadje superorganizma medonosne čebele, pri čemer ni besedilo nič manj fascinantno kot osupljivi posnetki filma.

Čebelarjenje z Markusom Imhoofom na terasi B&B Hotela Park, maj 2019; foto: Milena Lebar

Markus Imhoof je letos prejel častno državno švicarsko nagrado za svoje življenjsko delo, pri čemer so v obrazložitvi izpostavili, da je film Več kot med še vedno najuspešnejši švicarski dokumentarec vseh časov.

Knjigo Več kot med lahko naročite preko naše spletne strani in že naslednji dan bo pri vas doma. Ob sklicu na to objavo lahko uveljavljate 10% popust!

 

Ivan Esenko: Svet čebel

Ivan Esenko (1957) je nedvomno eden največjih poznavalcev čebelarskega področja pri nas z izjemno bogatimi, vseživljenjskimi izkušnjami in njegova čudovita monografija Svet čebel odraža celosten, zrel in uravnotežen pogled in skozi različne spoznavne ravni podaja globok uvid v zgodovino sobivanja čebel in človeka.

Čebelariti pomeni slediti čebelam, se prilagajati zakonitostim njihovega življenja in to spretnost obrniti tudi sebi v prid. Ivan Esenko v tej knjigi o čebelah in čebelarjenju, ki bi jo lahko imeli zaradi zgoščenosti podanih informacij skoraj za nekakšno enciklopedijo, predstavi čebeljo družino in življenje v panju, zgodovino človekovega odnosa s čebelami, opiše kranjsko sivko, slovenske čebelnjake, vzrejo matic, vrtove, ki so prijazni čebelam, izdelke, ki so povezani s čebelarjenjem in še mnogo drugih zanimivosti.

Eruditsko zasnovana monografija je opremljena z več kot 500 avtorskimi fotografijami, ki nazorno dopolnjujejo besedilo, in je v enaki meri namenjena ljubiteljem in poznavalcem čebel kot tistim, ki se s tem področjem srečujejo prvič. Delo odlikujejo gibek jezik, bogat besedni zaklad in spretna artikulacija, ki nevsiljivo zakrijejo izjemno količino vsebujočih podatkov. Omeniti velja, da je posebno poglavje namenjeno tudi urbanemu čebelarstvu pri nas, ki si tudi sicer vedno bolj utira pot v poljudne in strokovne knjige.

Knjiga Svet čebel plodovitega publicista Ivana Esenka, zaposlenega v ZOO Ljubljana, je ob praznovanju prvega svetovnega dne čebel izšla pri založbi Družina, kjer jo lahko tudi naročite s popustom preko njihove spletne strani.

 

Franc Šivic: Moje življenje s čebelami

Franc Šivic (1940), po izobrazbi univ. dipl. inž. gozdarstva, je pred kratkem obeležil visoki 80-letni jubilej, in v kontekst praznovanja izredno bogatega življenja lahko uvrstimo tudi izid avtobiografije z naslovom Moje življenje s čebelami. Franc Šivic, ki je začel čebelariti že sredi 50. let prejšnjega stoletja v domačem ljubljanskem Bežigradu (in je tudi častni član društva Urbani čebelar) ni le priznan čebelarski strokovnjak, ampak tudi mednarodno nagrajen fotograf, poliglot, publicist, prevajalec in predavatelj, apiterapevt, inovator, eden od začetnikov čebelarskega turizma in verjetno največji živeči promotor slovenskega čebelarstva. Ob njegovih globalnih izkušnjah in neumornem mreženju (ki je pred leti botrovalo tudi uspešni slovenski kandidaturi za organizacijo svetovnega čebelarskega kongresa Apimondija 2003), in so v knjigi zbrane le v določeni meri, človek preprosto osupne.

Franc Šivic je avtor številnih ponarodelih čebelarskih fotografij; foto: GT

Knjiga je napisana v preprostem in prijetno berljivem slogu in ima odličen ritem, zaradi katerega jo je kar težko odložiti (in bi si bilo samo želeti še bolj razširjeno verzijo), pri tem pa Franc Šivic nevsiljivo podaja svoje bogate izkušnje iz čebelarske prakse in za tistega, ki zna brati med vrsticami, tudi številna dragocena spoznanja. Avtor, ki vešče spaja svoje svetovljanske izkušnje z modrostjo lokalne tradicije, je globoko prepričan, da je dolžan prav čebelam zahvalo za svoje dobro življenje (na tem mestu bi lahko uporabili tudi starogrški filozofski pojem oz. aristotelovski ideal eudaimonia), polno trenutkov veselja in sreče, tako da bi bil lahko moto avtobiografije tudi napis, ki krasi njegov bežigrajski čebelnjak: »Si sapis, sis apis«.

Več o delu lahko preberete na spletni strani društva Urbani čebelar, knjigo pa naročite neposredno pri avtorju; pišite mu na elektronski naslov franc@silvaapis.si. Prejeli jo boste po pošti ali pa jo po dogovoru osebno dvignete na njegovem domu v Ljubljani.

 

Janez Bratovž: Restavracija JB

Boter slovenske haute cuisine je svoje monumentalno delo, ki sega čez žanrske omejitve, izdal v začetku leta 2019, vendar prinaša zaradi zasnove, sežetka podanih izkušenj in nenazadnje vrhunskega oblikovanja trajno vrednost v domači in tudi mednarodni prostor. Kuharska knjiga spoštovanega chefa Janeza Bratovža prinaša poleg receptov za izvirne jedi tudi potovanje k izvoru prvovrstnih lokalnih sestavin. Tako najdemo v posameznih, slikovito napisanih poglavjih slastne kulinarične, vizualne in vsebinske obiske Bratovževih dobaviteljev najboljših sestavin, ki navdihujejo njegovo ustvarjalnost, predstavljeno skozi 40 mojstrskih receptov. Knjiga prinaša kljub razkošju v prvi vrsti ponižno spoznanje o zahtevni veščini pridobivanja vrhunskih živil, ki so ji portretiranci (in nenazadnje protagonist) predani z vsem srcem. V knjigi sta se znašla tudi predstavitev mestnega čebelarjenja ter pridobivanja urbanega medu in cvetnega prahu, ki ju JB redno uporablja v svoji odmevni restavraciji v Plečnikovi stavbi na Miklošičevi (po izvirnosti lokalnih sestavin in spoštljivem trajnostnem pristopu nedavno izpostavljeni tudi v vrhunskem gastronomskem vodiču Michelin).

Bratovževa avtorska knjiga je – poleg svojih publicističnih kvalitet – posebnost v kulinarični literaturi še iz enega razloga, saj je vsak izvod knjige unikaten, namreč vsaka naslovnica je drugačna in ročno poslikana. Knjigo sta sicer ključno sooblikovala svetovno priznana sodelavca, pisec Noah Charney in fotograf Matjaž Tančič, vizualno zasnovo pa ji je vtisnil dizajner Žare Kerin. S svojo izjemnostjo je prepričala vrsto tujih in domačih strokovnih žirij, tako da je prejela že kar nekaj nagrad, med drugim prestižno Veliko nagrado SOF, v pripravi pa je tudi izid v ZDA in sicer pri newyorški založbi Skyhorse.

Knjiga je na voljo v restavraciji JB, naročite pa jo lahko tudi preko njihove spletne strani: http://jb-slo.com/literatura/

 

Janko Vodopivec: Čebelarski zapiski

Primorskemu nadučitelju Janku Vodopivcu (1861-1937) na začetku ni in ni šlo. Opazuje sosede in se muči, malo kšefta, malo tišlari, poizkuša s čebelami. Panje naroči pri mizarju in se zgrozi ob računu. Satnike da delati domačim hlapcem in po prvi sezoni zaradi površnosti razpadejo. Potem mu čebelarsko društvo sofinancira izobraževanje na Dunaju in bilance naenkrat postanejo pozitivne. Cena medu niha, medtem ko je zanimanje za čebele konstantno. Sam prodaja le najboljše čebelje družine, tako si ustvari krog zvestih strank in v nekaj letih povpraševanje presega ponudbo – obenem pa tudi nekajkrat poveča obseg svojega čebelarjenja, ki postane resna gospodarska dejavnost. Pride vojna. Pomanjkanje dvigne ceno medu, a dvigne se tudi cena repromateriala in vsega drugega … Tudi po tridesetih letih uspešne prakse se še vedno uči. Panje vozi na različne paše, od Furlanije do Ljubljane. Za urbane čebelarje zanimivo spoznanje, da je pred stoletjem predstavljala ljubljanska kotlina zelo pomembno pašno območje – zaradi intenzivne posejanosti z ajdo so v poznem poletju in jeseni v Ljubljano na pašo vozili čebelarji z vse Primorske in Kranjske. Leta 1937 avtor zapiskov umre, kar je takisto zabeleženo v dnevnikih, le da se pisava za spoznanje spremeni; zapiske še tri leta v manjšem obsegu nadaljuje naslednik. Tega leta 1939 vpokličejo v vojsko, 1940 pride na dopust za dva meseca. In potem? Tu strani zmanjka.

Knjiga Čebelarski zapiski – za razkošno izdajo faksimilov in urejen prepis s spremnima besedama je poskrbel Goriški muzej oziroma dr. Borut Koloini – pušča eksistencialen vtis. Iz suhe faktografije vznikne izjemen portret časa. Nagrajeno je branje med vrsticami in interpretacija v skladu s poznavanjem čebelarstva. Sklep? Salomonski: pod soncem nič novega. Pred sto in več leti, ko še ni bilo onesnaženja s pesticidi in nanodelci, čebeljih parazitov, gomazenja gensko spremenjenih organizmov, človekovega vpliva na globalno podnebje in kar je še tega samoobtoževanja, je Janku Vodopivcu kljub najboljšemu trudu vsako zimo odmrla vsaj četrtina čebeljih družin, in stalno se je ukvarjal z vprašanjem, kako z njimi ustvariti neko dodano vrednost …

 

Priporoča: Gorazd Trušnovec