Na današnji dan (3. februar 1758) se je rodil frančiškanski duhovnik, publicist, jezikoslovec, prevajalec in pesnik Valentin Vodnik, čigar dvestoletnico smrti (8. januar 1819) obeležujemo letos.

Deloval je v poznorazsvetljenski dobi, literarna zgodovina pa ga je ustoličila za prvega (pravega posvetnega) slovenskega pesnika, pa tudi za prvega slovenskega novinarja, urednika in pisca učbenikov.

Vodnik je na začetku svojega literarnega udejstvovanja – pesništvo sicer zavzema zelo majhden delež njegovega ustvarjanja – v pesmi Stari pevec ne boj se peti uporabil čebelo kot simbol pesništva, hkrati pa naj bi bila nebeškega rodu. V alegorični pesmi osrčuje samega sebe, da se ima kljub priletnosti vpričo mentorja Žige Zoisa, ki ga doživlja kot matico, za čebelo-mladico. Pesem je po ugotovitvah literarne zgodovine vsaj v osnutku nastala že leta 1794.

 

Stari pevec ne boj se peti

 

Čebelca, visôko
gori v planine
prilétna si upaš
snežne na brine?

Bi létala nizko,
zbírala cvetje,
nanášala mladim
célo poletje.

Kraljéva pa cvetka
vabi v višave?
Te matica pošlje
na goličáve?«

Hití nad oblake,
nič, nič ne mara,
nje rod je nebeški,
nič se ne stara.

Ne boj se mi, pesem,
bod si globôko,
naj beli se glava,
stópi viskoko!

Anákreon sivček
na gosli pôje,
med láščeke zláte
zapléta svoje.

 

Spomenik na Vodnikovem trgu v Ljubljani; avtor: Alojzij Gangl

 

G. T.; povzeto po M. Stanonik: Čebela na cvetu in v svetu