Neznana noč je kakor zreli cvet, /
ki vase skril zgubljeno je čebelo, /
iščoča usta pijejo strupeni med, /
telo skrivnost je duši razodelo.

NEZNANA NOČ

Neznana noč je kakor zreli cvet,
ki vase skril zgubljeno je čebelo,
iščoča usta pijejo strupeni med,
telo skrivnost je duši razodelo.

Ožgana debla ob pozabljenih vodah
z razpadajočo senco v meni žgo,
spomin je oškropljen in na rokah
zaznal sem divjo glino in temo.

Ne vem, kako … saj jaz sem sredi razdejanja,
pomladne vihre mrzlo steklenijo,
o, in žito poteptanih polj poganja,
odrevenele zvezde pa zaman ihtijo.

 

(France Balantič, 29. 11. 1921 – 24. 11. 1943)