Znanje ljudi o zdravilni moči medu je šibko, nemalokrat napačno. Med sicer še vedno velja za »ljudsko zdravilo« in eno od najbolj zdravih živil, a mnogi ljudje ne verjamejo več, da ima ob resnih težavah sploh moč kaj (po)zdraviti.

 

Mojca Vozel, medinmleko.si

 

Zaradi interesov industrije, cenovne politike velikih trgovcev, zdravstvene politike in drugih vzrokov, so se tisočletna spoznanja o učinkih medu v nekaj desetletjih izkrivila, nekatera pa obrnila na glavo. Praksa uradne medicine zdravljenja z medom več ne podpira (čeprav ga je še pred nekaj desetletji uporabljala). Danes zdravniki o hrani neradi dajejo mnenja, ker raje uporabljajo zdravila. Posledično trdijo, da med sodi kvečjemu v preventivo. Ljudje se predamo in pasivno sklepamo, da to drži in da se s hrano kaj dosti zdraviti pač ne da. Moderna družba je postala odvisna od zdravil, znanje o starih, pogosto učinkovitejših načinih zdravljenja, pa se izgublja. Za potrošniški kapitalizem naravna hrana pač ni posebej dobičkonosna.

Ko sem prijateljem in kolegom omenila, da pišem strokovno poročilo o medu, so mi mnogi hiteli odgovarjati, da je med res krasen, da ga uporabljajo in da imajo tudi dobre članke o njem. Pošiljali so mi časopisne izrezke in različne spletne povezave, kjer pa so bile mnoge informacije o ravnanju z medom napačne. Odločila sem se, da te zmote zberem in jih uredim v kratek seznam ter poiščem vire in študije, ki bodo napačno razumevanje osvetlili in pojasnili. Nastal je 18-stranski dokument, Poročilo o nesegretem medu.

Med je zelo občutljivo živilo in nikakor ni vseeno, kako ga pridobivamo in kako z njim ravnamo. Vsej družini, posebej otrokom, lahko zelo koristi ali celo škoduje, odvisno od njegove kakovosti in načina uporabe. Naj na kratko osvetlim deset najpogostejših zmot o medu, podrobnejše utemeljitve in vire pa najdete v poročilu.

 

Zmota št. 1: Med je sladilo in ga je treba uživati zmerno.

NE DRŽI. Med je po krivem, kot domnevno škodljiv, postavljen na vrh prehranske piramide, ob bok navadnemu sladkorju, ki je zares škodljiv, povzroča vnetja in uničuje imunski sistem. Prvo točen med, ki ga ni nihče segreval in ki v praviloma že kratkem času kristalizira (v naših krajih ga poznamo tudi pod staro besedo strd), je zdravilen in protivneten.

Zmota št. 2: Uživanje večje količine medu povzroča karies.

NE DRŽI. To je res le pri medu, ki je bil že segret. Prvo točen, nesegret med zdravi dlesni in zobe, zaustavlja vnetja v ustni votlini in zobno gnilobo, to je dokazano s študijami in velja tudi ali predvsem tedaj, če ga uživamo v večjih količinah. Podobno velja tudi za druge čebelje pridelke, posebej propolis.

Zmota št. 3: Med je nevaren za dojenčke.

Zakaj so pravzaprav za dojenčke prepovedali med? (Foto: Depositphotos)

NE DRŽI. Svetovni industriji prehrane ni v interesu, da bi ljudje izvedeli za študije, ki so dokazale, da se bakterije v nesegretem naravnem medu ne morejo razmnoževati in da tak med deluje močno antibakterijsko. V resnici je težava v industrijsko pripravljeni toplotno obdelani in konzervirani hrani, ki je kljub varnostnim ukrepom (zaradi svoje segretosti) odlična tarča za razvoj razpadnih bakterijskih procesov. Strah pred medom se je razširil iz okolij (sprva predvsem iz ZDA), kjer je zacvetela prodaja prilagojenega mleka za dojenčke, pasterizirana in konzervirana otroška hrana in kjer so dojenčkom prezgodaj, že po prvih tednih, uvajali gosto hrano. Vsaka umetna oz. industrijsko pregreta hrana je odlično gojišče bakterij, prezgodaj in napačno hranjeni dojenčki pa zaradi negativnih vplivov take hrane na črevesno floro postanejo lahka tarča resnih okužb. Nobenega jasnega dokaza ni, da so bakterijske črevesne okužbe, kakršna je botulizem, nastale v naravnem nesegretem medu. Vrsta dokazov pa je, da so te okužbe posledica hranjenja z mlečnimi nadomestki in drugo konzervirano toplotno obdelano industrijsko hrano, kamor sodi tudi pasterizirani med. Krivdo so nato neutemeljeno prevalili na vsak med, ne glede na njegovo kakovost.

Zmota št. 4: Med se sme segrevati do 40 stopinj Celzija, ne da bi omembe vredno spremenil kakovost in zdravilno moč.

NE DRŽI. Med izgubi vrsto zdravilnih učinkovin že pri temperaturah nad 36 stopinj Celzija. Od kod teh magičnih 40 stopinj? Najbrž ni naključje, da šele pri tej temperaturi v industriji med brez težav pretakajo s stroji. Že z rahlim segrevanjem se namreč zavre ali ustavi kristalizacija. Barva, vonj in okus medu se bistveno spremenijo, med nikdar več ne bo tak kot prej, njegova antibiotična moč pa se hitro izgubi.

Zmota št. 5: Z medom se ne da zdraviti, ampak se kvečjemu lajša težave.

Idealna kombinacija, naravni med in zdravilna zelišča. (Foto: Depositphotos)

NE DRŽI. Strd, nesegret med, v številnih primerih dokazano prekaša učinke modernih zdravil, npr. pri črevesnih obolenjih, kašlju, glivičnih okužbah, celjenju ran. Med ni manj vreden v primerjavi z zdravili iz tovarn, je večvreden, če se z njim ustrezno ravna.

Zmota št. 6: Med včasih pri bolezni deluje bolje, če je dobro prekuhan.

NE DRŽI. S segrevanjem postane med težko prebavljiv, hitro se uničijo protibakterijske, protivirusne in protiglivične lastnosti. Dokazano je, da segrevan med postopoma postane škodljiv, v njem se pri višjih temperaturah kopičijo tudi rakotvorne snovi, ki nastajajo kot razpadni produkt segrevanja sadnega sladkorja fruktoze.

Zmota št. 7: Med lahko poškoduje želodec, ker ima kisel ph faktor, in je težak za prebavo.

NE DRŽI. Uporaba nesegretega medu pri črevesnih obolenjih kaže ravno nasprotno. Naravni nesegret med se v prebavilih spremeni v »encimsko prebavno pomoč« in pospešuje zastale in motene prebavne procese.

Zmota št. 8: Preveč medu obremeni žlezo slinavko, diabetiki se ga morajo torej izogniti.

NE DRŽI. Večina segretega medu se v telesu spremeni v krvni sladkor. Nesegret med pa je odlična zaloga encimov in naravni inzulin. Znano je, da lahko nesegret kakovosten med krepi in v določenih primerih (ob še drugih prehranskih ukrepih in skrbnem spremljanju diete s strani strokovnjaka) celo ozdravi žlezo slinavko.

Zmota št. 9: Strjen, kristaliziran med je slabši, morda je celo pokvarjen ali pa so mu vmešali sladkor.

NE DRŽI. To govorijo ljudje, ki ne poznajo lastnosti naravnega medu. Naravni med, ki so ga iz panja natočili v kozarce in ga nikoli niso segrevali za točenje, v nekaj tednih ali mesecih kristalizira. Proces je odvisen od temperatur in vrste medu. Najpočasneje kristalizira med akacije, najpogostejše vrste medu, denimo cvetlični in gozdni, pa bodo na kletni polici pozno jeseni v našem podnebju zagotovo že vsaj delno strjene. Med, ki je kristaliziral neenakomerno, morda je ponekod tekoč in drugje strjen, je morda lažen; ni nemogoče, da so mu dodajali sladkor. Če med ostaja tekoč in se ne strjuje, lahko sklepamo, da gre praviloma za segret med (morda je bil segret le za točenje ali tudi več), ki verjetno nima več bistvene zdravilne moči in je lahko celo že škodljiv za zdravje.

Zmota št. 10: Za uporabo v gospodinjstvu je treba kristalizirani med postaviti v toplo vodo ter ga narediti tekočega. Med ni preveč praktičen in težko ga je uporabljati kot sladilo.

Ne segrevajte strdi, če želite, da ohrani zdravilno moč. (Foto: Depositphotos)

NE DRŽI. V gospodinjstvu zlahka uporabljamo tudi kristalizirani med – strd. Limonado si naredimo tako, tako žlico strjenega medu vmešamo v malo tekočine, ga podrgnemo ob stene, da se razpusti. Podobno strd vmešamo tudi v skuto, smetano in druge jedi, dobro se topi in veže z naravnimi maščobami. Bolje je, da medu ne uporabljamo pri peki in kuhanju, saj s segrevanjem izgubi svojo zdravilno moč in kopiči rakotvorne razpadne produkte. Medu ne raztapljamo v vročem ali toplem čaju, saj ga s tem takoj uničimo. Nekatere družine ne uporabljajo nobenega sladkorja, saj imajo poleti in zgodaj jeseni sveže točen med, pozimi in spomladi pa strd. S pomočjo strdi je mogoče pripraviti vrsto odličnih surovih sladic.

Zmota št. 11: Medu se ne sme jesti samostojno, ker je higroskopičen in vleče vodo iz ust in požiralnika ter povzroča dehidracijo.

NE DRŽI. Med je higroskopičen, odprt kozarec bo nase počasi vlekel vlago. Dodatek tekočine v skodelico medu povzroči, da se v medu v nekaj urah začne fermentacija. Fermentiran med za uživanje ni škodljiv, lahko pa se tvorijo alkoholi. Nobenih dokazov ni, da se medu ne sme uživati samostojno po žlički, če vam tako ustreza.

 

Vir: http://www.medinmleko.si/