V slovenske kinodvorane je konec aprila 2015 prišel film Čudesa, ki je prejel veliko nagrado žirije na filmskem festivalu v Cannesu leta 2014.

Celovečerni igrani film Čudesa (Le meraviglie, 2014, Alice Rohrwacher) je nastal v italijansko-nemški koprodukciji in prikazuje nekonvencionalno družino z idiličnega podeželja na meji med Toskano in Umbrijo.

V družini dvanajstletne Gelsomine vladajo posebna pravila. Deklica kljub mladosti bdi nad celotno družino, še posebej nad tremi mlajšimi sestrami. Oče Wolfgang si je vedno želel moškega dediča, a tudi Gelsomina ima močan značaj, predvsem pa izrazit dar za čebelarstvo. Nekega dne na deželo prispe televizijska oddaja z bogatimi nagradami v izboru za najbolj tradicionalno družino. Gelsomina hoče sodelovati na tekmovanju, očeta pa medtem bolj skrbijo novi evropski zakoni, ki bi družini utegnili preprečiti nadaljnjo proizvodnjo medu. Po koncu tega izjemnega poletja za Gelsomino in njeno družino ni nič več kot prej.

Film Čudesa je bil nominiran za zlato palmo in je prejel veliko nagrado žirije na filmskem festivalu v Cannesu maja 2014. V Sloveniji je bil premierno prikazan na 25. festivalu Liffe, konec aprila 2015 pa je prišel na redni spored kinematografov.

Uradna spletna stran filma: http://lemeraviglie.mymovies.it/

 

Kratka recenzija filma Čudesa

V središču filma Čudesa (Le meraviglie, 2014) je nekonvencionalna družina trmastega čebelarja na italijanskem podeželju, ki želi svojo družino in dejavnost obvarovati pred modernizacijo. Toda gre za vnaprej izgubljen donkihotski boj. Najstarejša najstniška hči Gelsomina, ki že lep čas nosi večji del odgovornosti in odločanja v tej mini komuni, družino prijavi na tekmovanje v neko nepomembno resničnostno oddajo in skozi razvoj dogodkov tudi zares stopi v odraslost.

Preprost povzetek Čudes je povsem nezadovoljiv, kajti italijanska režiserka Alice Rohrwacher, ki je obrise zgodbe zasnovala po lastni družini, informacije in vtise spretno niza iz prizora v prizor in s tem plasti različne pomenske ravni in registre. V njeni pripovedi se mešata nežna naklonjena do portretirancev in neolepšana brutalnost provincialnega životarjenja, v stilističnem smislu pa si podajata roko neposrednost socialnega realizma in sanjska poetika magičnega realizma ter sožitja z naravo. Ali drugače, avtoričina observacijska strogost je zmehčana z nekaj karikiranimi liki in sekvencami, ki se naslanjajo na dediščino Fellinija, podobno kot sta to storila v zadnjem času Garrone z Resničnostjo (Reality, 2012) in Sorrentino z Neskončno lepoto (La grande bellezza, 2013).

Film, ki govori o soočanju z realnostjo napredka, se obenem sooča z globoko intimno skrivnostjo odraščanja in spolnosti, ves čas pa tematizira vprašanja nadzora in svobode, divjosti in ukročenosti, ravnanja po direktivah in samoiniciativnosti, ženskosti in moškosti, naravnosti in socializacije, in notranja dialektika teh tematik se fraktalno pojavlja ne glede na širino vsebinskega zajema. Pri tem nenazadnje igrajo še kako pomenljivo vlogo čebele kot biološko najmanj udomačene med vsemi domačimi živalmi. Če citiram Aristotela, ki je bil tudi sam čebelar, je bil ta mnenja, da čebele loči od drugih žuželk nekaj božanskega, ki je v njih. V tem smislu se s tematiko človeško presežnega oziroma misterijem vsakdanjega življenja ukvarja tudi film Čudesa, in to na občutljiv, prefinjen in nevsiljiv način, tako da zna priti učinek globokega zareza v obravnavano snov do gledalca šele precej po ogledu … Čudesa bi tako lahko označil za mali véliki film, ki bi zlahka ostal zaprt v krogu mednarodnih festivalov in pod radarji vplivnih odločevalcev in posledično gledalcev, vendar je po nekem čudežu lani dobil veliko nagrado žirije v Cannesu in tako zasluženo opozoril nase.

Gorazd Trušnovec za oddajo Gremo v kino, Radio Slovenija, 1. maj 2015