Neupravičena zaskrbljenost potrošnika in skrhano zaupanje čebelarjev v državne inštitucije sta dva glavna odtenka rdeče barve, ki se je razlila nad slovenski med in čebelarstvo.

Zaključek adventa je pripeljal tudi zaključek zadeve Debevc in nenavadno črne oblake nad slovenski med v prazničnih dneh, ki so vsi želimo miru sreče in obilo dobrega počutja. Po eni strani smo si želeli, da dobi zgodba čim prej svoj epilog, saj se je že mnogo predolgo vlekla, kljub vedenju in zavedanju problema tudi na strani veterinarske inšpekcije. Ampak ravno na višku sezone prodaje medu!? Različne misli so vrele po glavah: zarota, poguba, ali zgolj nesrečno naključje?

Pred leti (2004) sem upal, da bo morda opozorilo o nevarnosti sestavine rotenone za zdravje ljudi, ki neposredno pridejo v stik s surovino ali pripravkom zavrlo njegovo porabo ali celo ilegalno izdelavo palčk, a sem se očitno uštel. Kljub temu so takrat naši raziskovalci preizkušali rotenone kot alternativno sredstvo. Upam, da to ni bila dodatna spodbuda za pripravo neregistriranih pripravkov ali celo imela kakih neljubih posledic med osebjem, ki je rokovalo z rotenonom. Vzporedno je tekla velika kampanja, da se čim več čebelarjev zateče k rabi organskih kislin in eteričnih olj, ki so dovoljena za zatiranje v ekološkem čebelarjenju. Težavnost rabe sonaravnih načinov zatiranja varoe in slabe izkušnje nekaterih čebelarjev z uradnimi zdravili, so uspele vzdrževati tudi rabo nelegalnih pripravkov, ne le Debevčevih palčk ampak tudi rabo sicer dovoljenih sestavin v obliki nelegalnega uvoza iz drugih držav. Seveda smo slovenski čebelarji vedno zavidali češkim čebelarjem, ki imajo že dolgo solidno oskrbo s pripravki narejenimi na čebelarskem inštitutu, ki tudi skrbi za zdravstveno varstvo čebel (http://www.beedol.cz/bee-research-institute/). Večkrat smo pokazali na ta zgled, a se nekako ni našlo poti, da bi do nečesa podobnega prišlo tudi pri nas. No, smo pa vsaj v zadnjih letih dobili možnost uporabe njihovega pripravka Varidol na podlagi recepta veterinarja. Ob tako ugodnih in zanesljivih zdravilih so vsekakor poskusi poseganja po neregistriranih in nedovoljenih pripravkih malo verjetni. Žal se ta novejši način še ni dobro udomačil, a upajmo, da bodo po njem posegli čebelarji, ki ne uspejo zadovoljivo zatreti varoe s sonaravnimi sredstvi.

Čebelarji smo bili vedno dokaj kritični do dela veterinarske službe glede njene skrbi za zdravje naših čebel. Včasih opravičeno, drugič tudi ne. Priznati je treba, da se veterinarji specialisti za čebele na terenu večinoma trudijo v vsej svoji moči v okviru določil, ki jih jim postavlja zakonodaja in organiziranost veterinarske službe. Vedno pa je čutiti kanček neke vrste okorelosti, previdnosti pri sprejemanju odločitev in podajanju strokovnih mnenj. Morda je to lastnost državne službe? Upam, da bomo v prihodnosti našli način dobrega sodelovanja in uspešnega upravljanja tegob gojitve čebel, ki jih nam povzročajo različni povzročitelji bolezni in zastrupitve. Nekaj tega je bilo že zgrajenega v zadnjih letih, a so zadnja dogajanja močno omajala to krhko zaupanje.

Kaj pa potrošniki?

Pravzaprav so bili grdo zavedeni z izjavami uradne osebe odgovorne za zadnje poročilo povezano z objavo rezultatov analiz zbranih vzorcev kot posledic raziskave ilegalne proizvodnje in trženja zdravil za varoo. Podrobnosti o tem sem posebej predstavil na: http://web.bf.uni-lj.si/jbozic/CIS/VarenMedSLO_JB.pdf

Novinarski stampedo nad neobrano kostjo je samo še stopnjeval stopnjo neresnice in s tem zaupanje v slovenski med. Posebej je potrebno še enkrat poudariti, da pri domnevnih uporabnikih nelegalnih zdravil niso v medu namenjenim za trg našli nobenih sledi nedovoljenih sredstev, le v 25% vzorcev ostanke dovoljenega amitraza in to pod dovoljeno mejo za med! Ali veste, da je to bistveno bolje kot je znano za povprečno živilo iz programa nadzora ostankov pesticidov? Iz poročila za leto 2014 je razvidno, da je okoli 40% živil z ostanki pesticidov, a k sreči le nekaj vzorcev (0,3%) nad dovoljeno mejo. Priznati je treba, da je bilo stanje pri živilih pred leti še slabše in se iz leta v leto izboljšuje, verjetno tudi zaradi uvedenega nadzora ostankov pesticidov v živilih. Žal v zadnjih javno dostopnih poročilih ni posebej navedeno za posamezne skupine živil, iz starejših poročil pa naj bi bilo najbolj problematično sveže sadje in zelenjava. Pa zaradi tega ni nobene panike med potrošniki? Nenazadnje, samo dva dni po objavi poročila, ki je sprožilo razjedanje zaupanja v slovenski med, je bilo objavljeno poročilo o obsežnem odkritju ilegalne trgovine s pesticidi z zajetjem 190 ton nedovoljenih sredstev. Omenjena je tudi Slovenija in Koper, a koliko tega se je morda ustavilo v Sloveniji, ni podatka v poročilu. Potrošniki moramo svoj skrb malo bolj razširiti in jo tudi relativizirati. Glede na poročila za Slovenijo in EU lahko rečemo, da smo nekje v okviru evropskega poprečja z izjemo prekoračenih vrednosti, kjer smo, kot kaže precej na boljšem. (glej tudi: http://www.uvhvvr.gov.si/si/delovna_podrocja/ostanki_pesticidov/porocila/)

Prof. Janko Božič na posvetu o urbanem čebelarstvu

Dokler bomo potrošniki posegali po konvencionalno pridelani hrani, moramo tudi sprejemati ostanke pesticidov v hrani, še zlasti v svežem sadju in zelenjavi. Nekako moramo tudi zaupati, da so mejne vrednosti za največje dovoljene koncentracije ostankov s strani evropske komisije postavljene relevantno in v skrbi za zdravo življenje. Analitske metode izredno napredujejo in čedalje težje bo imeti nezaznavne količine ostankov pesticidov. Res je, da se tudi odkrivajo različni vzajemni učinki, a tudi tu ne moremo kar vse vprek posploševati. Pri tem pa ne gre zgolj za ostanke pesticidov, ampak tudi strupenih naravnih snovi, bodisi rastlin samih ali pa mikroorganizmov (n.p. gnilobe, plesni…), ki v boju za obstanek lahko izločajo strupene snovi. Problem varne hrane moramo dojemati veliko širše kot le ostanke strupov. Zgodba pa postane še bolj zapletena, ko želimo govoriti o zdravi hrani.

Samo, a ne sprejemamo med skoraj kot zdravilo, nekaj posebno dobrega za naše zdravje? In v tem primeru, da ne bo nikakršnih ostankov tujih snovi za čebelji panj? A ni nekaj podobnega tudi za grižljaj svežega jabolka? No, za jabolka smo se nekako sprijaznili, ampak v obeh primerih imamo možnost, da posežemo po pridelkih iz »ekološke pridelave«, kjer glede na tehnologijo pridelave in uporabljena sredstva takih snovi praviloma ni več mogoče zaznati. K sreči je tudi tradicionalen med zaradi porekla medičine in mane, kakor tudi čebelarske prakse, eno od najmanj onesnaženih pridelanih osnovnih živil, z redkimi primeri detekcije ostankov tujih snovi, a vedno pod največjimi dovoljenimi koncentracijami ostankov.

Čebelarjevo ogledalo

Čeprav vse meritve in kontrole Slovenskega medu kažejo na visoko raven kvalitete in na varnost tudi glede ostankov tujih snovi, še več, še bolj varen kot mnoga druga zdravju koristna konvencionalno pridelana živila kot je sveže sadje in zelenjava, moramo čebelarji to veliko »razkritje« vzeti kot ogledalo in prevetriti svojo dejavnost kakor tudi načrte za v bodoče. Priznati moramo, da je mnogo čebelarjev poseglo po neregistriranih in nedovoljenih sredstvih za zatiranje varoe, a k sreči brez posledic za potrošnika. Vseeno pa ne smemo dopustiti, da bi se taka praksa nadaljevala. Morda je to prilika, da se še tesneje oprimemo blagovne znamke Slovenski med z geografsko označbo, ki ima tudi mehanizme za preverjanje dobre čebelarske prakse. Po drugi strani lahko še napredujemo v tehnologiji čebelarjenja, kakor tudi v sonaravnih oblikah zatiranja varoe. Doseči moramo, da ne bo dvoma o legalnosti uporabe organskih kislin in eteričnih olj tudi v konvencionalnem čebelarjenju in ne le v ekološkem. Saj se s tem približujemo tehnologiji pridelave na popolnoma sonaraven način, kar v primeru čebelarjenja ni težko doseči, še zlasti, če so zagotovljeni naravni viri hrane za čebele. Seveda je mnogo odprtih strokovnih vprašanj, ki še nimajo dobrih odgovorov niti na nivoju EU, čeprav je čebelarska stroka k temu že mnogokrat pozivala. Zaenkrat je raba sonaravnih sredstev v nekaki sivi coni (glej http://web.bf.uni-lj.si/jbozic/CIS/SivConaOKceb.pdf). Najbolje bo, da zaveje veter zaupanja,ki bo odpihnil sive oblake in zgradil sistem prijazen za čebele, potrošnike in nenazadnje tudi čebelarje.

Upam, da se bodo te težke sape združile v vrtinec, ki bo zbistril čebelarjenje, prinesel nazaj zaupanje v domači med in hrano. Bi pa moral ta vrtinec poseči tudi v strukturo državnega aparata, predvsem tisti del, ki se je dokaj neposrečeno vključil v javno polemiko ob pričujočem dogajanju, da ne bi več prišlo do neutemeljenega obsojanja čebelarjev in rušenja zaupanja v domači med, namesto tega raje iskanje prijaznih rešitev za doseganje višjih nivojev kakovosti.

P.S. Grenak med prinaša več zdravja. … Najbolj grenak okus ima v Sloveniji kostanjev med. Med vsemi cvetličnimi sortami medu pri nas ima največ sestavin, ki pomagajo h krepitvi zdravja.

Povezana objava v časopisu Dnevnik: https://www.dnevnik.si/

prof. dr. Janko Božič, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo

Ljubljana, 31. 12. 2015

 

Vir: http://web.bf.uni-lj.si/