7. januarja 2017 mineva 60 let od smrti Jožeta Plečnika (1872-1957), velikana slovenskega in evropskega arhitekturnega snovanja. Mojster je pustil svoj ustvarjalni pečat na vsakem od projektov, ki se jih je v svojem tvornem življenju lotil.

In to ne glede na format, od svečnika preko adaptacije predsedniške palače do prostorske ureditve cele mestne četrti. Med številnimi deli, ki jih je zasnoval in realiziral najdemo tudi nekaj čebelnjakov, vsaj pod črto pa je treba omeniti tudi oblikovanje interierja trgovine Lectarija v središču Ljubljane, ki je nastala v letih 1939/1940 in je bila posvečena svečarskim, medičarskim in lectarskim izdelkom. Rekonstrukcija nekdanje prodajalne se nahaja v pritličju nove razstavne hiše Slovenskega etnografskega muzeja, več o nemili usodi prodajalne v povojnem obdobju pa si lahko preberete na spletni strani SEM. Tudi sicer izjemnost v oblikovanju manjših pomožnih (gospodarskih) objektov Plečniku ni bila tuja, dobro znana sta npr. izvedena primera golobnjaka in kurnika, pri katerem se je zgledoval po antičnem templju in ju namestil v volariju na vrtu vile tovarnarja Zacherla na Dunaju.

 

Jože Plečnik (1872-1957)

 

A vrnimo se k Plečnikovim čebelnjakom. O njih je v strokovni literaturi najti le redke zapise, kar je ob sicer impozantnem opusu nemara celo razumljivo. Naslov našega prispevka pa je pravzaprav zavajajoč, saj bi morali uporabiti dvojino, vendar je v tem kontekstu treba obravnavati tudi tretjega »vsiljivca«.

Prvi od čebelnjakov, ki jih je projektiral Plečnik, stoji kar na vrtu njegovega lastnega domovanja. Bratje Plečnik (Andrej, Jože in Janez) so kupili hišo v tedaj ne preveč uglednem ljubljanskem predmestju Trnovo leta 1915 za svoje bodoče domovanje, vendar so bratje (in sestra) sčasoma našli druge »stanovanjske rešitve«, tako da je Jože ostal v hiši sam, kar je povsem ustrezalo njegovemu napol meniškemu stilu življenja.

 

Plečnikov vrt s čebelnjakom; foto: Miloš Ojdanić/MMC

Adaptacijo hiše in okolice, ki je sledila z zamikom kakšnega desetletja, zaznamuje predvsem izjemna skromnost, ki ji ni botrovalo le mojstrovo življenjsko prepričanje, ampak konkretno pomanjkanje sredstev pri prenovi. Plečnik je na veliko recikliral materiale in stavbne elemente, pri  preurejanju pa avtorsko eksperimentiral ter kreativno uporabljal ostanke drugih projektov in gradbišč (v prizidku recimo najdemo odvečne stebre od stopnišča celjske Ljudske posojilnice, na trati je steber s Čevljarskega mostu, zimski vrt je ogradil z že uporabljenimi okni in jih vgradil v za tedanji čas drzen betonski okvir, ipd.). Ta njegova ustvarjalna poteza zaznamuje tudi manjši čebelnjak, ki ga je postavil na vrtu.

Za podnožje čebelnjaka je uporabil ostanek velike betonske kanalizacijske cevi (najbolj znamenit primer uporabe istega »materiala« najdemo sicer pri Plečnikovi cerkvi Sv. Mihaela na Barju), na katerega je položil dve leseni legi, ki sta služili za podstavek lesenemu okvirju oziroma kvadrasti omari, v katero je namestil pet klasičnih slovenskih panjev 10-satnega AŽ formata. Mini čebelnjak je krit s preprosto in lahko valovitko, gre za enokapnico z minimalnim naklonom, za prekinitev morebitnega pregrevanja pod streho, ki bi utegnilo negativno vplivati na razvoj čebel – ter za odlagalni prostor za čebelarsko orodje – pa je med streho in panji dodal še horizontalni »predalnik«, v katerega je mogoče pospraviti tudi repromaterial, nujen za delo s čebelami v sezoni. Na zadnji strani so panji dodatno zaprti z lesenimi vrati, ki se zložljivo odprejo in jih je mogoče zakleniti, s tem pa onemogočiti nepooblaščen dostop do čebel. (Zaradi obsežnosti parcele je Plečnik vrt pri domači hiši dal brezplačno – tako kot je v duhu odpovedovanja zemeljskemu brez resnih honorarjev sprojektiral tudi večino svojih del – na razpolago sosedom, ki so si tako na severnem delu omislili gredice za pridelavo zelenjave. V današnji terminologiji bi zadevo lahko poimenovali tudi »skupnostni vrt«, kar je še ena poteza, s katero je bil Plečnik več desetletij pred trendi. Duh skupnosti se na lokaciji nadaljuje, saj za urejanje vrta še vedno skrbi skupnost sosedov.) Omeniti je sicer treba, da je za »Plečnikove čebele« na vrtu dejansko skrbel njegov nečak.

 

Čebelnjak na vrtu Plečnikovega domovanja v Trnovem; foto: Gorazd Trušnovec

 

Razen dveh na čelno fasado nameščenih dekorativnih keramičnih ploščic oz. reliefnih plastik, nedvomno prav tako »recikliranih« (in ki aludirata na friz pri antičnih templjih), je pri tem objektu vse reducirano na skrajni minimum. A kljub izjemni askezi v uporabi materialov lahko sklepamo, da gre za izdelek nekoga, ki nekaj ve o čebelah. Panji so postavljeni na prijetno delovno višino, da se za upravljanje s satniki ni treba ne sklanjati ne dvigovati kakšne posebne teže, poleg tega pa je osrednja panjska gmota z namestitvijo na cev dvignjena od tal, da je les ustrezno prezračevan oziroma ni v stiku s talno vlago. Strešni napušč je na sprednji strani nekoliko podaljšan, da omogoča boljše izletne in pristajalne razmere čebelam in nudi zavetje pred meteorskimi nevšečnostmi, ob tem pa je ustvarjen tudi dodatni oziroma pomožni odlagalni prostor na suhem pod samim čebelnjakom, do katerega je moč dostopati po ozki tlakovani stezici in se tako izogniti blatu tudi v slabših vremenskih pogojih.

Z vidika forme gre za spoj valja in kvadra, pri čemer lahko razumemo odrezek cevi, ki služi za podstavek, kot ironično predimenzioniran dorski steber, ki nudi stabilnost malce čokate podpore, obenem pa čebelarsko dejavnost dvigne od tal, da ne rečem transcendira od vsega zemeljskega … Sklepajoč po klasični razdelitvi na tretjine in razmerju zlatega reza, ki ga zlahka najdemo znotraj celotne kompozicije, pa lahko objekt označimo za plečnikovsko avtorsko reinterpretacijo tradicionalnega slovenskega čebelnjaka. Z nekoliko sproščene domišljije lahko na čelni fasadi uzremo celo antropomorfne oblikovne poteze, pri čemer je podstavek vrat, panji so zobje v režečih ustih, opornik strešne lege nos, keramični ploščici sta svetleči očesi in streha kodrasti lasje …

AŽ panji na vrtu Plečnikovega domovanja v Trnovem so sicer popolnoma funkcionalni, vendar v njih trenutno ni čebel. »Čebelnjak je bil pred nedavno obnovo v precej slabem stanju, in pri restavratorskih posegih so bile uporabljene tudi kemikalije, ki potrebujejo določen čas za razgradnjo do take mere, da bi bili pogoji za čebelarjenje povsem neoporečni,« pravi direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane Blaž Peršin, ki ne izključuje možnosti, da bi bili panji v Trnovem nekoč znova naseljeni s čebelami.

 

Plečnikov čebelnjak na posestvu Lány; faksimile slike iz knjige Architectura perennis (1941)

 

Po mnenju arhitekturnih strokovnjakov je Plečnik dosegel svoj ustvarjalni vrh v 20. letih v Pragi, kjer mu je predsednik Tomáš Masaryk omogočil najboljše pogoje za delo, s tem pa si je ustvaril sloves najboljšega slovanskega arhitekta svojega časa. Dolgo zatajevana sla po ustvarjanju (prejšnje desetletje je predan pretežno poučevanju preživel praktično brez projektantskih naročil) se je odrazila v izbruhu domišljijsko bogatih in izvirnih rešitev, pri katerih je spajal simbolno vrednost posegov s češkim narodnim izročilom in spoštljivo dograjeval obstoječi kulturni prostor.

Češka država je leta 1920 kupila posestvo Lány (to se nahaja 35 km zahodno od Prage) z baročno lovsko graščino in velikim parkom za letno rezidenco predsednika Masaryka. Predsednik je tam z veseljem preživljal precej časa s svojo družino in tudi sprejemal državniške obiske, po abdikaciji leta 1935 pa se je tam tudi za stalno naselil. Plečnik je na Masarykovo željo prevzel obnovitvena dela, ki so s prekinitvami zaradi drugih zadolžitev potekala med letoma 1920 in 1933. Mimogrede, novo življenje je v grad po letu 1990 vnesel predsednik Václav Havel, ki je nadaljeval Masarykovo tradicijo z odmevnimi tedenskimi radijskimi govori iz Lánov.

Jože Plečnik se je najbolj korenito lotil preurejanja okolice oz. parka s sprehajalnimi potmi in velikim ribnikom, največji poseg pa predstavlja dolgo obzidje z okni ob ribniku, ki ga je osrediščil s fontano v obliki kolonade oz. petimi simboličnimi stebri (po zgodovinsko konstitutivnih deželah Češke), iz katerih teče voda. Leta 1925 je pred gospodarskim delom grajskega kompleksa zasnoval zanimiv čebelnjak za 14 panjev, ki so ga realizirali – skupaj z vrsto petih kokošnjakov in leseno uto ob njih – leta 1927.

Tudi o sami genezi dotičnega čebelnjaka je malo znanega in samo špekuliramo lahko, kakšno vlogo pri zasnutku je imela Masarykova hčerka Alice, ki je prijateljevala s Plečnikom in je v njem videla »umetniško naravo z velikim poslanstvom za slovanski svet«, še posebej pa se je angažirala glede študij zasaditve vrtov na Hradčanih. Kakorkoli, dr. Peter Krečič je mnenja, da je v Lánih Plečnik pokazal, kako si zamišlja, da mora država (predsednik, vrhovna oblast) dajati zgled oblikovanja in s tem v zvezi nemara z umnim gospodarjenjem.

»Čebelnjak sredi travnika je zanj kar monument: stranici sta masivni beli steni, kriti z enokapnico, to je betonsko ploščo. Srednji del podpira položen bel kvader. Osrednji del čebelnjaka je lesen. Dve vrsti panjev počivata na žlebljenem lesenem podstavku, kot bi bil iz brun, njegov gornji rob označujeta še polički na straneh. Strehi daje lepo prostorsko plastiko vrsta lesenih špirovcev, položenih na leseno gredo nad panji.«

 

Novejša slika Plečnikovega čebelnjaka na posestvu Lány

 

S premišljenim kompozicijskim razmerjem ter drzno uporabo sodobnih materalov in gladkih, ploskih površin, ki nudijo prijetno vizualno presenečenje ob običajni leseni in bolj ali manj rustikalni lupini čebelnjaka, je Plečnik skratka iz nekega relativno skromnega vernakularnega objekta ustvaril skorajda spomenik, ki z reduciranjem konstrukcijskih elementov in dekorativnih detajlov deluje izrazito modernistično. A to pri njem niti ni bil tako redek avtorski postopek, in zato bi lahko ponovili marsikatero ugotovitev, ki se nanaša na analizo čebelnjaka v Trnovem. Ali če tudi zaključim s Krečičem: »Razmerja med historičnim in modernim tako v oblikah kot konceptih in ikonografskimi pobudami pri Plečniku nikakor niso stalna. Zdaj prevlada ta, zdaj oni vidik, nikoli pa ne gre s formalno redukcijo, s poenostavitvami tako daleč, da bi v reševanju naloge izgubil stik s tistim, kar tradicionalno velja za umetniško.«

 

In še tretji objekt: bolj v čebelarski kot arhitekturni srenji se pogosto omenja »Plečnikov čebelnjak na Hradčanih«. Če se vam zdi, da ta objekt ne nosi kakšnega posebnega Plečnikovega pečata, potem vas vtis ni prevaral: zagotovo tu ne gre za Plečnikovo delo. To potrjuje tudi velik poznavalec dr. Damjan Prelovšek: »Dotični čebelnjak nima ničesar opraviti s Plečnikom, tudi ne stoji v arealu praškega gradu.« Do zmote bržkone prihaja zaradi neposredne bližine sklopa predsedniških palač Hradčani, na katerih pa je Plečnik dejansko pustil ključni avtorski odtis ob prenovi po 1. svetovni vojni.

 

Čebelnjak na posestvu za Hradčani; foto: Trajče Nikoloski

 

Čebelnjak stoji na posestvu malce za grajskim kompleksom na vrhu hriba, ki služi deloma kot park, deloma pa je namenjen njivam in sadovnjaku. Z lokacije se odpira lep pogled na impozanzno gotsko katedralo sv. Vida, duhovni simbol češke države. Že sama forma dotičnega čebelnjaka sicer nakazuje, da je gradnja starejšega izvora kot pa Plečnikova praška dela – gre za dovolj tipsko formo čebelnjaka, ki je bila v predprejšnjem stoletju razširjena po vsem nemškem govornem področju (in je služila tudi za predlogo meščanskega čebelnjaka v Idriji, postavljenega pred skoraj sto leti) in spada bolj v polje anonimne, vernakularne gradnje. Skratka, pri tem domnevno Plečnikovem čebelnjaku na Hradčanih ni čisto nič avtorskega in je za turneje apiturističnih izletnikov zanimiv zgolj zaradi bližine Hradčanov – prenehati pa je treba s tovrstnim označevanjem, saj tudi arhitekturna stroka pritrjuje, da je Plečnik v svoji karieri dokumentirano zasnoval »zgolj« dva čebelnjaka – ki pa v kontekstu slovenske čebelarske tradicije nedvomno izstopata z umetniško izvirnim in duhovitim spojem forme in funkcije v rešitvi naloge.

In za zaključek; France Stelè je v Plečniku videl arhitekta, »kateri se ni odrekel prepričanju, da je arhitektura v svojem najglobljem bistvu poezija, polnovredna umetnost torej, in ki umetnost pojmuje kot spomin na izgubljeni raj, ter iskanje potov nazaj v stanje dovršene skladnosti življenja in hotenja, zmožnosti in stremljenja.«

 

Gorazd Trušnovec

 

VIRI

Hrausky, Koželj, Prelovšek: Plečnik v tujini – vodnik po arhitekturi (Ljubljana: 1998, Dessa)

France Stelè: Architectura perennis (Ljubljana: 1941, Mestna občina Ljubljanska)

Peter Krečič: Jože Plečnik (Ljubljana: 1992, DZS)

Andrej Hrausky: Simboli v Plečnikovi arhitekturi (Ljubljana: 2016, Lili in Roza)