Skupnostni vrt Onkraj gradbišča med Resljevo in Kotnikovo v Ljubljani ne nudi gostoljubja le kranjski sivki, ampak so se v rezervnem kupu zemlje spomladi 2016 naselile tudi čebele samotarke. Ob tej priložnosti je dr. Danilo Bevk prispeval krajši tekst.

 

V Sloveniji je bilo doslej najdenih 562 vrst čebel in sicer 35 vrst čmrljev, ostalo pa so tako imenovane čebele samotarke. Slednje so dobile tako ime zato, ker v nasprotju z medonosno čebelo in čmrlji ne živijo v skupnostih, ampak samotarsko. Zanje je namreč značilno, da ima vsaka samica svoje gnezdo in sama poskrbi za svoj zarod. Vendar pa to ne velja za vse, saj nekatere vrste živijo tudi v skupnostih.

Čebele samotarke so zelo raznolike. Najmanjše so velike samo 3 mm, medtem ko je največja, lesna čebela, velika kar 25 mm. Slednja je tako velika, da jo pogosto zamenjujejo s čmrljem. Skoraj gotovo ste jo že videli, saj jo je zaradi velikosti, črne barve in kovinskega leska skoraj nemogoče spregledati. Čeprav zaradi videza vzbuja strahospoštovanje, pa je strah povsem odveč. Čebele samotarke so namreč miroljubne in ne branijo svojih gnezd. Nekatere sicer lahko pičijo, ampak le če jih primemo in stisnemo, česar pa ne počnemo.

Tako kot kranjska čebela se tudi čebele samotarke prehranjujejo z medičino in cvetnim prahom. Tega ne prenašajo samo v koških zadnjih nog, ampak lahko tudi na drugih delih telesa npr. na spodnji strani zadka. Ker pri hranjenju obiskujejo cvetove, jih ob tem tudi oprašijo. Čebele samotarke so zato pomembne in izvrstne opraševalke. Menda lahko ena sama opravi delo 100 medonosnih čebel, zato so zelo dobrodošle gostje vrtov.

Različne vrste samotark gnezdijo na različnih mestih npr. v votlih rastlinskih steblih ali luknjah v lesu, nekatere si v zemlji kopljejo rove, nekatere pa so specializirane za opuščene polžje hiške.  V gnezdo samica odloži jajčeca in jih oskrbi s cvetnim prahom in ga zapre, s tem pa je njena skrb za zarod končana. Iz jajčec se izležejo ličinke in pojedo cvetni prah, nato pa se zabubijo. Izležejo se večinoma šele naslednje leto, kar pomeni, da v gnezdu tudi prezimijo.

Čebela samotarka pred vhodom v rov

Čebele samotarke so danes vedno bolj redke. Zaradi sprememb v okolju, zlasti intenzivnega kmetijstva in spremenjenega načina gradnje vedno težje najdejo dovolj hrane in primerno mesto za gnezdenje. Nekdaj so bile hiše krite s slamo, les pa je bil glavni gradbeni material, zato so imele obilo možnosti za gnezdenje. Ker travniki niso bili toliko gnojeni, zgodaj in pogosto košeni, so bili polni cvetja in so na njih vedno dobile dovolj hrane.

S preprostimi ukrepi jim lahko okolje naredimo spet bolj prijazno. Pomagamo jim lahko s sajenjem različnih medovitih rastlin, vzdrževanjem cvetoče trate (namesto angleške, ki je za čebele zelena puščava) in postavljanjem gnezdilnic. Te lahko kupimo ali pa izdelamo sami iz lesa listavcev, v katerega navrtamo luknje, in iz bambusa. Postavimo jih na suho in sončno mesto. Ker samotarke ne branijo gnezd, jih lahko brez skrbi opazujejo tudi otroci. Včasih na vrtu opazimo čebele, ki stikajo po zemlji. To pomeni, da bodisi nabirajo zemljo, s katero bodo zapolnile luknje gnezd, bodisi v zemlji gnezdijo. Pri slednjem moramo paziti, da s svojimi dejavnostmi gnezdišča ne uničimo. Skrb za njim prijaznejše okolje nam bodo samotarke z opraševanjem sadnega drevja in zelenjave bogato poplačale.

 

Besedilo: dr. Danilo Bevk, Nacionalni inštitut za biologijo

Foto: Gorazd Trušnovec (lokacija: skupnostni vrt Onkraj gradbišča)

Dokumentarec o čebelah samotarkah: http://urbanicebelar.si/?p=732

Nadaljnje branje o čmrljih in čebelah samotarkah: www.cmrljica.si